sobota, 31. januar 2009

Heli, prostor!

V pasji šoli se zadnji mesec učimo tudi ukaza "prostor". Ob tej besedi naj bi se pes ulegel na tla. Žal pa mi pri Heli ta ukaz ne deluje. Kadarkoli sem ji ukazal "prostor", me je samo pisano gledala, potem pa se je obrnila in odšla drugam. Za moj ukaz ji ni bilo mar.

Danes pa je zadeve prevzel naš devetletni Filip. Niti malo nisem verjel, da mu bo uspelo. Pa je vseeno poizkusil, s "klikerjem" in pasjimi piškoti, tako kot vedno doslej tudi jaz. Meni ni nikoli uspelo. Filipu je uspelo takoj!

Naša Heli se zdaj zna pravilno odzvati na ukaz "prostor". No, ja , vsaj takrat, kadar ji to ukaže Filip ...

Aja, kliker, to je pa majhna reč, ki ob pritisku odda zvok, "klik", ki psu pove, da je nekaj naredil dobro:

četrtek, 29. januar 2009

Zmota

Poročil sem se relativno mlad, pri 23 letih. Takrat sva bila oba še študenta. Živela sva vsak pri svojih starših, videla se nisva vsak dan, noči nisva nobene dočakala skupaj. Poroka se je zdela idealna. Verjel sem namreč, da poročeni moški seksajo vsak dan.

Zmotil sem se.

Odvisen od Lost

Ne znam brez njega!

Vauuuu, kako je dober! Res, Lost je najboljše, kar se mi je kdaj zgodilo na televiziji! Priporočam tudi ogled spletne strani. Dobro izdelana, s čudovitim gadgetom, prek katerega zaslonček s filmi enostavno zgolj z enim samim klikom vključiš v svoj blog, facebook itd.



torek, 27. januar 2009

7 kyu

Sedmi kyu ni nič nenavadnega, če se spoznaš na aikido. Aikido pa ni nič nenavadnega, če se spoznaš na obrambne veščine.

Aikido je v osnovi obrambna borilna veščina. Uči, kako se obraniti napada tako, da silo napadalca obrneš proti njemu samemu. Morda največja razlika med aikidom in drugimi borilnimi veščinami pa je v odnosu do napadalca. Cilj je namreč obvladovanje nasprotnika, ne pa njegovo uničenje.

Aikido zaradi svoje obrambne usmerjenosti ne pozna tekmovanj. Obstajajo pa izpiti. 7 kyu je prvi izpit, po njem pa lahko začneš nositi beli pas.

Našemu Filipu je danes uspelo! Močna volja je premagala vročico viroze. Kot pravi dedec je vzdržal bolezen in uspešno naredil izpit. Zdaj si je, tako kot smo bili dogovorjeni, prislužil svoj kimono. Težko ga je čakal, saj je bil ob njem samo še en učenec brez kimona. Vsi ostali so "uniforme" že imeli. Še pred naslednjim treningom lahko kimono kupi. In seveda beli pas.

Pesjanka!

Doma sem, z dvema bolnima otrokoma. Sem v svoji najnežnejši, najprijaznejši verziji. Sem spada seveda tudi kuhanje bolniškega kosila. Rižota s piščančjim mesom je bila v načrtu. Pa sem najprej pridno narezal surovo piščančje meso. Na drobne koščke, samo najlepše dele mesa, vse ostalo je šlo v koš za smeti. Potem sem prižgal štedilnik, da bom meso popekel.

Zazvonil je gsm. Služba, novinarka. Samo par minut sem bil v vzporednem svetu. Kmalu sem bil nazaj v kuhinji, pripravljen, da dam meso v posodo. Meso? Kakšno meso?! A ni bil na kuhinjskem pultu še pred tremi minutami kup najlepšega možnega piščančjega mesa, nasekljan na drobne kose? Ja, bil je. Ampak zdaj je bilo tam samo še 6 majhnih koščkov mesa. Najmanjših koščkov. Blizu pa pes. Z najbolj nedolžnim pogledom na svetu, seveda.

Pesjanka!!!! V koooočoooooo!!!!!

Danes bo za kosilo brezmesna rižota. Zvečer pa najbrž še driska. Ker dvomim, da bo surovo meso naši pesjanki povzročilo kaj lepega. Prebavne motnje pa najbrž res.

Grrrrrrr!

petek, 23. januar 2009

Pasji pozdrav, najlepši pozdrav


Prideš domov iz službe. Izčrpan. Zraven tebe žena, izcuzana od službe. Zraven tebe otroci, utrujeni od šole. Nekaj težkega je v zraku. Kot oblačno vreme, za katerega ne veš, a se bo spremenilo v nevihto ali pač vseeno morda v sončen dan. In potem to krdelo nekam mrkih obrazov doma pozdravi pasja lepotica Heli. Iskreno, prisrčno, totalno nasmejana. Vriskajoča od prvinskega veselja nad preprostim dejstvom, da si prišel. Ne obremenjuje se s tvojo službo, plačo in drugimi skrbmi. Zadostuje ji, da si. In to tudi zelo opazno pove.

Oblačno vreme v duši in na obrazu človeka zdrži samo še dve sekundi. Nato posije sonce. In vse je v redu. Pasja radost je neubranljivo nalezljiva.

Fotografija: Jakob (6 let)

sreda, 07. januar 2009

Happy New Year

Med novoletnimi prazniki sem na meni najljubšem Radiu Ena zaslišal skladbo Happy New Year. Abba me je s to pesmijo popeljala dve leti nazaj, na poslovno novoletno srečanje. Bilo je že zgodaj zjutraj, tam okrog treh, ko so bili vsi gostje že zelo utrujeni. Glasbeniki so pospravljali opremo, zadnji gostje so večinoma že kinkali za mizami in počasi odhajali proti domu. Tedaj, ko sem bil prepričan, da se ne more zgoditi nič več, je eden od Merkurjevih direktorjev od nekje privlekel svoj CD z izborom njemu najljubše novoletne glasbe. Šel je k odhajajočim glasbenikom in jih prepričal, da so s tega CD-ja za slovo zavrteli še Abbino skladbo Happy New Year.

Dvorana je bila že prazna, luči skoraj vse pogašene, zrak utrujen in meglen od celonočne žurke. In v tem skrivnostnem ozračju se je ta naš direktor približal eni od prav tako Merkurjevih direktoric, se elegantno priklonil, jo prijel za roko in popeljal na prazno plesišče. In tam sta za nas, ki smo bili takrat že v posebnem čustvenem stanju, odplesala najlepši dunajski valček, kar sem jih kdaj videl. Kljub očitni utrujenosti, pozni uri in napornemu dnevu sta lebdela skozi zrak plesišča, da sem obstal s široko odprtimi usti. Lepa sta bila, preprosto lepa v svojem elegantnem, spretnem gibanju.

V teh časih je tudi v službah zrak marsikje meglen, udeleženci pa izmučeni. In prav zato vam želim, da bi znali skozi leto 2009 zaplesati tako, kot naša plesalca. Kljub naporom sta znala poleteti in očarati. Naj to uspe tudi vam!

nedelja, 04. januar 2009

Kako se je Heli spoprijateljila z avtom

Današnji dan mi bo ostal v spominu ne kot zadnji dan novoletnih počitnic, ampak kot prvi dan, ko je naša psica Heli pri svojih osmih mesecih starosti končno le premagala strah pred našim avtomobilom. Takole je bilo:

Avto je bil za Heli vedno bav-bav, ki se ga je treba na daleč ogniti. No, na žalost to velja samo za domači avto, tistih na cesti se ni nikoli bala in bi brez povodca že večkrat končala pod avtomobilskimi kolesi. Ampak tale temno modri hudič na domačem dvorišču, tega se je pa izogibala na daleč. Še posebej grozljivo je bilo, ko je ta jeklena mrcina odprla zadenjsko odprtino, ki jo ljudje imenujejo prtjažnik, in so ljudje začeli groziti, da mora Heli v to grozečo luknjo. Ni šanse! Je Heli raje počepnila, se polulala in nato obrnila in šla preč.

Tako smo jo pač vedno znova dvigovali in nosili v avto. Do danes. Kdo ve, zakaj je bilo danes drugače. Ob klicu v prtljažnik se je sicer spet pripravila na lulajoči počep, a si takoj zatem premislila in skočila v prtljažnik, kot da bi to počela že vse življenje. In po končanem dolgme sprehodu je spet brez težav skočila v avto. Super! Naš avto očitno ni več bav-bav. Zakaj, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, a pri lepih stvareh itak ni prav pametno spraševati, zakaj so tu. Boljše jih je zagrabiti in uživati v njih.

Aja, ko smo ravno pri uživanju, kljub strahu pred prtljažnikom pa Heli že ves čas med samo vožnjo uživa, gleda skozi okno in seveda laja na vsakega psa, ki ga kje med vožnjo zagleda. Je kar trajalo, da sem se navadil na ta lajež, sprva me je parkrat kar pošteno prestrašila ...

sobota, 03. januar 2009

Skušnjava

Vročica silvestrovega


Vsebina tele fotografije je zaznamovala večji del naših novoletnih počitnic od 31. decembra naprej. Uradno se zadeva imenuje vročica silvestrovega in je stanje, ki ga ne privoščim nikomur. Vse, kar vidite, je povzročil vroč čaj, po nesreči zlit po ustnici, bradi in majici, prek nje pa po prsih devetletnika. Opekline na ustnici in bradi, na prsih pa kože kar ni več. Bolečine hude, njihovo prenašanje pa junaško.

Naši praznični izleti so bili večinoma omejeni na redne obiske dežurne ambulante, kjer rano previjajo in spremljajo, redno pa smo deležni nejevere sester in zdravnic, da je tole lahko povzročil čaj. Sadni, jagodni čaj, blagovne znamke najboljšega soseda, če smo natančni.

V Ameriki bi najbrž že lahko tožil, ker nikjer na embalaži ni opozorila, da ob pravilni pripravi in hkratni nerodni uporabi čaj lahko povzroči opekline ...

Digitalno v analognem


Šmentana sodobna tehnologija!

Obožujem fotografije, še posebej zdaj, ko mi digitalizacija omogoča, da se igram, brez da bi me to kaj stalo. S slikanjem na film je vsak "škljoc" pomenil kar nekaj tolarjev, s slikanjem na kartico pa vsak "klik" ni nič več kot zgolj klik, saj me stanejo res samo tiste fotografije, ki so dobre. Ja, moje slike imajo tudi v teh sodobnih časih končni cilj v dobrem starem fotoalbumu, razvite na foto papirju. Ni lepšega kot v zimskem večeru listati strani zgodbe naše preteklosti, tega klikanje po računalniku ne more nadomestiti.

Ima pa analogni del moje digitalne fotografije velikega sovražnika. Medtem ko je digitalni del na blogu kolikor toliko sproten, pa sem se denimo danes zvečer končno lotil slik za v album. In v albumu se je, o groza, zgodba končala sredi leta 2007. Od takrat naprej so vse lsike še v računalniku, čakajo na izbor, razvijanje in vlaganje v album. Ti šment, kako čas beži!