sreda, 31. december 2008

Silvestrska večerja


Tako lepo nam je, kadar smo na silvestrovo pri prijateljih! In prav prijateljstvo je ena najlepših stvari, ki se ti lahko zgodi na kateri koli dan v katerem koli letu!

torek, 30. december 2008

Novoletna čestitka


Letos smo za novoletno čestitko pekli. Irena je na ta način z nami vsemi udejanila fantastično idejo najlepših želja za leto 2009, skritih v slastne piškote. Za izdelavo take čestitke smo pripravili in spekli piškote ter vse postopke fotografirali in jih zbrali v foto čestitko. Prejemnikom z njo želimo srečno novo leto, z napisi pod slikami pa jim pošiljamo recept za sestavine oz. človeške lastnosti, ki so potrebne, da si bomo srečo v letu 2009 lahko tudi ustvarili - sami sebi, saj smo prav mi sami tisti, od katerih je največ odvisno, ali bomo srečni ali ne.

nedelja, 28. december 2008

Švist po hribu navzdol!


Tudi deset centimetrov snega mora biti v tej zimi na nižinskem delu Gorenjske dovolj za sankanje. In, ja, celo na desetih centimetrih podlage je letelo!

Nedelja. Krvava nedelja.


Bila je fantastična nedelja. Sicer krvava, a prav zato fantastična. Ker ni bila rdeča kot kri, ampak rdeča kot nedelja. Rdeča kot Sunday bloody Sunday. Jutujevsko krvava torej.

Bila je fantastična nedelja, ker sem jo zaključil v Planetu Tuš v Kranju na ogledu 3D koncerta U2. Super! Obvezna udeležba za vse jutujevske oboževalce! Zvok in slika prve klase, definitivno najboljši koncertni posnetek, kar sem jih kdaj videl.

Bila je fantastična nedelja tudi zato, ker je šel z mano moj najstarejši, devetletni sin. Poslušalec Čukov, zadnje čase oboževalec Mamma Mie, in zadnje mesece pristaš nadaljevanke in skupine Rebelde. Zaskrbljujoče stanje, tole glede Rebelde. Kot oče sem moral nekaj storiti. In ob pogledu na reklamo za U2 3D sem takoj vedel, da je to odrešitev za najstniškega grešnika. Odpustite mu, saj ne ve, kaj dela, ko posluša RBD. Saj ne more vedeti, kaj je prava muzika, ko pa mu jo nikoli nisem predstavil. Pa sva šla skupaj gledat jutujevski koncert v kino. Ni zaspal. Ni se dolgočasil. Na koncu je rekel, da je to dobra glasba! Yes! Zmaga je naša! Kultura je rešena! Sin je spoznal resnico, sin je spoznal rock. In všeč mu je!

sreda, 24. december 2008

Horjulska copatarica

Zadeva: Javno pismo - pritožba

Spoštovani upravni odbor zavetišča Horjul!

S tem pismom izražam ogorčen protest nad zavajanjem javnosti, ki ga vršite v vašem zavetišču. Pred prevzemom psice Heli ste mi zagotavljali, da gre za navadnega mešanca, po genih še najbolj podobnega lovskemu psu. No, vsaka resnica slej ko prej pride na dan, in tako je tudi Heli pokazala svoj pravi obraz in vas postavila na laž. Ob tem močno protestiram! Bil sem namreč močno zaveden. Včeraj smo spoznali resnico - Heli nikakor ni nobena mešanka, ampak čistokrvna psica copatarica.

Obrazložitev: V soboto sem si v Prešernovem gledališču v Kranju ogledal super predstavo Muca copatarica in podobnost z domačimi razmerami je preveč očitna. Otrovi in odrasli drug drugega pri nas doma namreč vseskozi sprašujemo: "Kje so moji copati?" In odgovor je na dlani - če jih nisi skril dovolj visoko, jih je odnesla psica copatarica. Heli, seveda. Kjerkoli najde prostoležeč copat, ga zagrabi in odnese. Včeraj je doživela vrhunec, ko je odnesla OBA copata našemu staremu očetu in ju preselila nadtropje više. In danes to nadgradila, saj je odnesla copat, ki sem ga, vsaj tako sem mislil, varno skril na okensko polico meter nad tlemi.

Skratka, Heli je dokazano čistokrvna horjulska psica copatarica, ne pa neka mešanka. A je tako ljubka, da kljub pritožbi ne razmišljamo o reklamaciji. Bi bilo pa pošteno, da bi nam njeno pasmo razkrili že ob prevzemu, ne pa, da to izvemo šele sami.

S spoštovanjem,

Jest.

četrtek, 18. december 2008

Mojih 7

Po blogih kroži “verižno pismo”, našlo je tudi mene, ko me je pofočkala moja draga Tina CM.

V pravilih piše, da moraš napisat 7 resnic o sebi in pofočkat naprej 7 blogerjev. Mreža je že zelo razpletena, zato se bojim, da jih sedem ne bom našel. Vsekakor pa zapišem vsaj svojih sedem resnic:

1. Nisem tako dober, kot se sliši ali bere. Moja težava je, da znam veliko (preveč) govoriti, in to izredno selektivno - predvsem lepe stvari. Potem dobi bralec ali poslušalec občutek, da je z mano vse v redu. Pa ni. Imam morje napak, upam samo, da je plusov več kot minusov. A o minusih večinoma ne govorim. Ker ne maram jamranja.

2. Sem materialist. Predvsem glede tehnologije. Obožujem elektronske igračke, imel bi vse. A bi potem doma gledal lačna usta, zato več sanjam, kot pa dejansko kupim.

3. Obožujem ženske! To so najlepša bitja na svetu, rad jih gledam, rad se topim v njihovi družbi, rad sem z njimi. In moram biti pes, ki laja, a ne grize. :)

4. Pri delu potrebujem za sabo velik sistem. Veliko, močno družbo. Kot pes, ki je na debeli verigi pogumnejši, kot pa če stoji sam, razgaljen sredi ceste.

5. Trpim, če ne zadovoljim. Rad ugajam, rad sem pohvaljen, pobožan, pocrkljan. Nočem se zameriti, zato sem tiho takrat, ko bi bilo bolje, da bi kaj rekel.

6. Obožujem glasbo, film in računalniške igre. A za nič od tega nimam časa.

7. Obožujem ženo, sinova, hčerko, psico, fotografijo. In za to si vzamem čas.

To je to. In, šlek-šlek, fočkam naprej. Hirkani, ti loviš! Pa ti tudi, Pomlad!

sreda, 17. december 2008

Pasja mala šola

Šola se nikoli ne konča. Po vsakih šolskih počitnicah je sledilo novo šolsko leto, po vsaki zaključeni šoli je sledila nova šola. In zdaj, ko sem formalno izobraževanje obesil na klin, me v šolo vozi življenje samo. In pa Heli. Ta me je pripeljala v pasjo šolo.

Razlog za vpis v pasjo malo šolo sem bolj jaz kot pa Heli. Ker je ona moj prvi pes, vem, da jo ne znam vzgajati. In zato potrebujem strokovnjaka, da me bo vodil. Torej sva se s Heli vpisala v šolo.

Danes sva bila drugič tam. Tako kot v vsaki šoli z vsakim novim pridobljenim znanjem še bolj vem, kako malo vem. In zato pridno poslušam. Heli pač ne. Ona ima preveč dela z drugimi psi in z raziskovanjem poligona. V tej šoli sem jaz piflar, ona pa upornik. A imava posluh učitelja, ki naju zna individualno usmerjati v pravo smer. Tudi sicer je fino, da imajo v skupini vedno samo 6 psov, zato je skupina obvladljiva. Sploh prvi pogoj, da sem izbral to šolo, pa je njihov poudarek na nenasilni vzgoji. Psa nagradi za dobro delo, ne pa, da ga tepeš za slabo delo. To mi je všeč in tako želim delati tudi jaz.

In dela naju s Heli čaka veliko. Ob tem bova oba postala pametnejša, izkušenejša in zato boljša. Vseskozi pa je to učenje prijetno opravilo. Je nekaj, kar mi ne predstavlja še ene od mnogih obveznosti, ampak prijetno izpopolnitev življenja.

Kaj Heli zna


Ko je Heli prišla iz zavetišča k nam, je bila seveda zelo plašna. Niti iz sobe v sobo ni upala iti. No, danes je to že preteklost, saj je psice polna vsa hiša. Tako sem na njene prve dneve nelagodja že skoraj pozabil. Včeraj pa sem se na vse to spet spomnil, ko sem med papirji najstarejšega sina našel bel list papirja. Na njem je Filip naredil cel projekt, temelječ na opazovanju Helijinega obnašanja.

Kljukice so se ob sobah pojavljale postopoma. Vsakič, ko ji je uspelo premagati strah in vstopiti v novo, zanjo do takrat še neznano sobo, je dobila tako kljukico.

Danes Heli vse to zna!

torek, 16. december 2008

Piškoti




Vremensko stanje: dež

Sprašujem se, ali decembra v Kranju sploh še obstaja kakšno drugo vremensko stanje, kot pa dež? Dežuje že tako dolgo, kolikor nazaj seže moj spomin. In to ravno sedaj, ko sem končno dobil psa in z njim zgodnje jutranje (skorajda nočne) sprehode. Vsak dan jutranja hoja po dežju.

Vsak dan s sprogramiranim nasmeškom stopim na dvorišče, vsak dan si rečem: "Ojla, dež, kako lepo da si tu. Ne boš me motil, da veš!"

Danes zjutraj sem spet sprogramiral nasmešek. Ko pa sem stopil v veliko lužo, sem si vseeno privoščil trenutek resnice: "Pojdi v tri krasne, dež! Nehaj! Dovolj te imam!" Seveda sem zaklel bolj sočno, a take besede ne sodijo sem.

Je kaj pomagalo? Ne. Še vedno pada dež. Bom pa Merkurju naredil nekaj prometa in si kupil vremensko postajo. Ker upanje umre zadnje. Ker verjamem, da bo taka vremenska postaja slej ko prej v svoji napovedi narisala skorajšnji prihod sonca. Saj veste, sonce, to je tista topla, žareča krogla, ki je včasih sijala nad nebom kranjskim ...

petek, 12. december 2008

Sedem svetovnih čudes


Učiteljica je v šoli učencem dala nalogo, naj vsak med njimi napiše seznam sedmih svetovnih čudes. Otroci so hitro začeli pisati in naštevati neverjetne dosežke človeštva, od Kitajskega zidu do sprehoda po Luni. Že po desetih minutah so vsi oddali svoje sezname učiteljici. Le Živa je še vedno razmišljala in grizla svinčnik. Učiteljica se ji je približala z vprašanjem, kaj jo muči, da še ni napisala odgovora.

Živa je odgovorila: »Imam težavo. Rekli ste nam, naj napišemo seznam sedmih čudes. Ker je čudes veliko več, se ne morem odločiti, katera bi dala na seznam.«

Učiteljica je tedaj Živo prosila, naj ji našteje nekaj teh čudes, da se bosta skupaj lažje odločili. Živa je odgovorila: »Največja čudesa nosimo vsi v sebi. Čudežno je, da znamo videti in slišati. Neverjetno je, da znamo občutiti obliko tega lepega sveta, fantastično je, da znamo okušati čudovite okuse darov narave. Imamo dar smeha, ki je najlepša pesem tega sveta. Podarjeno nam je prijateljstvo, zaupana nam je ljubezen. Imamo nogi, ki nas nosita v čudovito naravo, in roki, s katerima objemamo soljudi …«

Učiteljica je spoznala, da ima Živa prav. Največja čudesa nosimo v sebi.

petek, 05. december 2008

Teci, punca, teci!

Včeraj sva s Heli malo bolj zares preizkusila, če bom z njo morda lahko tekel (jogiral). Sva šla na polurni lahkotni tek. Tekel sem previdno, vseskozi sem jo opazoval in iskal znake, da ji s tem škodim. Pa znakov ni bilo. Še huje, edini, ki je začel kazati znake utrujenosti, sem bil jaz!!! Punca ima noge očitno ustvarjene za tek. Na povodcu je ona vlekla mene in ne obratno. Niti za trenutek se ni ustavila, niti enkrat samkrat ni pomolila jezika iz gobca, z nikakršnim znakom ni dala vtisa, da jo tek kakorkoli utruja. Še huje, sopel in hropel sem samo jaz in bil zelo vesel, ko sva končno prišal domov. In tam, spuščena na vrtu, je punca takoj oddivjala okrog. Kot da bi mi hotela reči : "No, končno, zdaj lahko res tečem hitro, ne pa tako počasi, kot ti skozi mesto!" Očitno bo Heli tista, ki bo dajala hitrejši tempo, ne jaz!