sobota, 29. november 2008

Vrnitev odpisane preproge


Danes, ko smo se vrnili z dolgega zimskega sprehoda, smo preprogo vrnili na njeno mesto pod jedilno mizo. Pred kratkim smo jo pospravili, ker se je Heli parkrat nanjo polulala. Zadnja dva dneva, ko smo bili brez preproge, je ubožica povsod iskala kakšen nadomestek, udobno ležišče, pa razen postelj ni našla enakovrednega nadomestka. Danes, po dveh urah uživanja na zasneženih travnikih, je punca res potrebovala prostor za počitek. Ker hoče biti vedno z nami, njena kletka seveda ni prava rešitev. In zato se je preproga vrnila. Heli je njeno vrnitev takoj hvaležno izkoristila. Kako bi ji mogli odreči tako veselje?

Zimsko veselje

Sploh ni treba iti daleč, da lahko neizmerno uživaš. Tudi 15-minutni sprehod do hriba zadostuje za čudovito popoldansko dogodivščino na snegu:

petek, 28. november 2008

Pasji lahko noč

Ko je konec dneva, pride Heli v spalnico preverit, če bi nocoj morda lahko spala pri nama. Tako lepo pogleda, nasloni glavo na posteljo ... Kako lepi so taki zaključki dneva!

Seveda že vnaprej pozna odgovor: "Heli, ne, pojdi v kočo!" In mirno odide spat v kletko. Je pač poizkusila, probat ni greh ... :) Fajn punca je!

četrtek, 27. november 2008

Zakaj so naša tla najlepša?

Tla v naši hiši so zadnje čase boljša, kot so bila prej dolga desetletja. Redno, vsak dan, jih namreč mažemo s posebnim sredstvom. Gre za prijetno toplo, obarvano tekočino, katere temperatura je podobna telesni temperaturi živih bitij, natančneje sesalcev. Vsebuje aditive, ki zagotavljajo tlom večji sijaj, daljšo obstojnost in vsebujejo še antialergene. Nanos vršimo po naključnem izboru enkrat tu, enkrat tam, in ob razlilčnih urah dneva. Za izvedbo je zadolžena Heli, ki to delo jemlje skrajno resno, vestno in odgovorno. Aja, še ime tega sredstva: drage dame in gospodje, predstavljam vam - pasji urin ...

torek, 25. november 2008

Obojesmerno stopničenje

Obojesmerno stopničenje je strokovni izraz za fizkulturni dosežek, ki ga je naša nova družinska članica Heli dosegla danes. Bil je peti dan njenega bivanja pri nas in drugi, ko je morala biti 9 ur sama. Zagotovo jo je mehur že mučil, a se ji tokrat nisem ponudil, da jo nesem navzdol po stopnicah in ven. Samo vrata na hodniku sem pustil odprta in že čez kakšno minuto se je prvič, ne da bi ji jaz kaj rekel, previdno začela spuščati po stopnicah navzdol. Pa ven, na vrt, opravit svoje potrebe.

Da obojesmerno (gor in dol) stopničenje ni nič takega, je dokazala s tem, da se je danes še štirikrat sprehodila po stopnicah gor in dol.

Zaenkrat torej velja, da nam pri Heli vsak dan prinese nov uspeh.

ponedeljek, 24. november 2008

Kaj počne Grkinja na snegu?

Grkinja je seveda naša psica Heli, rojena v Grčiji in prešvercana v Slovenijo. Vprašanje pa sem si zastavljal ves dan. V pisarni sem gledal padajoči sneg in razmišljal o psici, katere starša najbrž nista nikoli videla snega, kaj šele ona. Rojena v Grčiji, najbrž ustvarjena za sprehode ob vroči morski obali, bo danes stopila na mrzel sneg. Le kako se bo to izšlo?

Drug razlog, da so mi misli uhajale k njej, je bilo dejstvo, da je danes prvič ostala sama doma, zaprta v veliki pasji kletki devet ur. Kaj počne? V iskanju odgovora na to vprašanje se mi je mudilo domov, kot že dolgo ne. Doma pa olajšanje. Heli v kletki povsem mirna, nič kakcev ali luž. Skratka, vse v redu.

Torej je prišel čas za lulanje ... na snegu! Ko je stopila skozi vhodna vrata ven, se je ob pogledu na padajoči sneg in zasneženo dvorišče seveda ustavila. Gledala je v to belo čudo in potem previdno stopila na dvorišče - vendar tja, kjer zaradi strehe snega ni bilo. Od tam je še naprej gledala belino, potem previdno povohala, stopila na mrzlo zadevščino s prednjo desno tačko, nato pa - hop! - že vsa razigrana skakala po snegu, se lovila in veselo lajala.

Kaj torej počne Grkinja na snegu, tudi prvič? Uživa, definitivno!

Aja, zdajle, ko tole tipkam, spet spi ob meni pod mizo. Kot kaže, je to postal njen prostor za večerno dremanje.

nedelja, 23. november 2008

Nedelja. Kičasta.

Danes je bilo sicer mrzlo, a z razlogom. Nebo je bilo brez oblačka, videlo se je daleč, hribi so bili kot narisani. Narava je šla na nedeljski sprehod v svoji najlepši obleki.

Torej smo šli na sprehod tudi mi. Prvič tako, kot to delajo družine s psom. Na bližnja polja, do katerih imamo od doma samo dobrih 5 minut peš hoje. Tam duša zadiha, saj je prostora veliko, pogled ustavijo šele beli vrhovi gorenjskih hribov.

Tu smo se sprehajali že velikokrat. A nikoli s Heli. Ta nam je letos dala še piko na i k vsej lepoti. Tako je bil nedeljski sprehod ne samo lep, ampak že prav kičast. In bil je naš prvi nedeljski sprehod z njo. Srce je vriskalo, ko smo raziskovali polja, vrhunec pa je bil, ko smo se prvič z njo spustili v dir. Kako lepo in hitro teče! Res je lovski pes, to se je videlo v lahkotnosti njenega teka. Dobra novica zame, saj bova lahko očitno športna in hitra na najinih sprehodih.

Slaba novica je, da ima tudi Heli rada vonj svežega gnoja. Še posebej, če je ta vonj na njej. Z užitkom se je pesjanka valjala po gnoju, prej bela je hitro spremenila barvo v drekasto, vonj pa zamenjala s smradom. A kaj, ko jo je to delalo takoooo srečno ... Sicer pa, a sploh obstajajo psi, ki ne marajo valjanja po dreku?!

Zahvaljujoč temu njenemu smrdečemu veselju smo morali danes preizkusiti tudi njeno dovzetnost za umivanje. Zanimivo, nobenega strahu, nobenega odpora, mirno je stala in čakala, da je zanjo tako privlačen smrad odplaknilo z rjavo vodo nekam proti kranjski čistilni napravi.

Zanimiv je bil danes njen odnos do psov. Dokler je bil dan, si je dajala pogum z glasnim lajanjem na vsakega štirinožca, ki je prišel mimo. Ko se je zvečerilo, pa jo je pogum zapustil in mimoidočih psov se je bala in se jim želela umakniti. Noč ima pač svojo moč ...

Na sliki naju je moja najdražja ujela med igro na domačem vrtu. Med sprehodom pa so me neznanci ujeli z nenehno ponavljajočim se vprašanjem, kakšne pasme je. Ima kdo kakšno dobro idejo? Danes sem razlagal, da je čistokrvna horjulska mešanka ...
P.S. Zdajle, ko tole pišem, spet mirno spi ob mojih nogah. Kako prijeten občutek je to!!! Zunaj mraz, neznani tuji svet, tule pa prijetno toplo, varno in mirno. Meni paše vsaj toliko kot njej!
Škoda, da je nedelje konec. Jutri Heli čaka nova preizkušnja - samota, ko bomo v službi. Drži se, psica!

Jutro sprememb

Kot kaže, bo opazen del tega bloga v prihodnje zasedla naša Heli. Sori, ampak tako zelo se veselim vsake nove zmage z njo, da preprosto moram to povedati naprej ...

Druga noč minila b.p. Zjutraj zgodnji sprehod ob 6:00. Zanimivo, da se kljub petim stopinjam pod ničlo in kljub kratki dlaki ni prav nič tresla. Kot kaže, je mene bolj zeblo kot njo ... Zahvaljujoč Heli bom očitno zdaj iz dneva v dan spoznaval še nekaj, kar prej v Kranju nisem poznal - čudovito obarvane hribe tik pred sončnim vzhodom :)

To nedeljsko jutro je že zdajle, do sedmih, prineslo dve veliki zmagi:

1. Stopnice niso več bav-bav! Navzgor gre že sama! Jupiiii!

2. Sobe našega stanovanja niso več bav-bav. Prosto in brez strahu se samoiniciativno sprehaja iz sobe v sobo. Zmaga!

sobota, 22. november 2008

Heli, drugi dan

Končuje se naš drugi dan s Heli, dan novih spoznanj.

Danes smo se naučili marsikaj novega o Heli in njenem odnosu do sveta:

1. Do ljudi ne goji nobenega strahu. V treh obiskih nas je obiskalo skupaj 5 odraslih in 5 otrok. Vse se je dogajalo v zaprtem prostoru, pa je ni bilo nič strah. K vsakemu novemu obrazu je pristopila, ga ovohala in se pustila božat. Ljudi ima očitno rada.

2. Psov se, kot kaže, boji. Ko koga sreča na sprehodu, najprej začne lajati ali pa ostane čisto tiho, vsekakor pa zelo hitro dobi noro željo, da bi pobegnila. Takrat jo komaj zadržimo. Bi rekel, da je ljudje nikoli niso maltretirali, da pa ima nekaj slabih izkušenj z drugimi psi, s katerimi se je morda borila za hrano?

3. Boji se neznanih prostorov. Nikakor se noče preseliti v novo sobo. Tam, kjer je, blazno uživa, ko jo skušaš zvabiti v drug prostor, se pa boji, včasih se malo polula, vsekakor pa se brani oditi v sosednjo sobo. Ko pa je enkrat tam, se v pol minute navadi in uživa. Toda - potem ne upa več nazaj v prvo sobo, kje je prej že uživala ... Ampak, kot kaže, bo tudi to kmalu minilo. Popoldan se je namreč že zgodilo, da je bila radovednost močnejša od strahu in je počasi, previdno sama od sebe šla iz ene sobe v drugo. Jupiii!

Skratka, pri ljudeh sploh nima težav. Pri sobah in psih pa bomo po mojem strah še letos odpravili. Vsekakor pa so vse to samo malenkostne težavice, pravzaprav bolj izzivi, ki jih z veseljem in nasmehom sprejemamo. Heli, če je to vse, kar nas čaka, potem je pred nami lahka naloga.

Saj res, še tole: pridno je in pije, stres ni udaril na njen apetit. In prva noč je minila povsem mirno. Vrata kletke je imela vseskozi odprte, pa je vseeno ostala v kletki in mirno spala.

Aja, zdajle, ko tole pišem, spi ob moji nogi. Mirna je. Doma je:

petek, 21. november 2008

Sreča na vrvici - prvi dan

Kratka noč, zaspal sem šele s slušalkami v ušesih, da je zvok preglasil moje misli. Za par ur v službo, potem pa v zavetišče.

Na dvorišče sem stopil z ovratnico in povodcem v roki. Polona je imela prav, Heli je bistra, saj je takoj, ko je zagledala, kaj imam v roki, začutila, da se nekaj dogaja. In postala izjemno previdna. Še težje ji je bilo, ko smo jo peljali k mojemu avtu. Na poti v Kranj je bilo hudega že preveč, zato je v kletki hitro nastala lužica. Avto sem zapeljal na dvorišče, zaprl vrtna vrata, nato pa odprl kletko, da je Heli skočila ven.


Kakšno olajšanje! Heli ni znorela, ni obupana iskala izhoda, ampak je začela previdno, plašno raziskovati vrt. Dober začetek! Potem sem ji hotel pokazati še hišo. Tu pa se je začelo. Nikakor ni hotela v hišo. Blazno se je ustrašila neznanega prostora, zato sem jo v hišo dobesedno zvlekel. Upirala se mi je z vsemi štirimi. Prva etapa je bila pritličje, kjer živi moj stari oče. Prvi cilj: njegova kuhinja. Pet minut, in že sta bila s starim očetom prijatelja. Tiščala je glavo k njegovi nogi in se prepustila božanju. Drugi cilj: dnevna soba tik ob kuhinji. Ojej, Heli spet ni upala. Spet nov, neznan prostor. Kaj sem hotel drugega, spet sem jo zvlekel v dnevno sobo. In tam? Par sekund, pa je bila dobra in je spet raziskovala.

Tako sem jo pustil eno uro, da se je navadila na nov prostor in se sprostila. Nato sva šla peš v trgovino po hrano zanjo. Trgovina je ob prometni cesti ob kranjskem vodovodnem stolpu. Uboga Heli, avtomobili so jo zelo prestrašili, zato sem bil vesel, da je bila pot ob tej cesti kratka.

Najin naslednji cilj je bil sprehod do šole in vrtca, kjer sva pobrala otroke. Tem se niti sanjalo ni, da bo Heli res prišla v naš dom, zato je bilo presenečenje popolno in zelo lepo, kar čustveno zame. Okrog Heli se je v trenutku nabrala skupina otrok, vsi so jo hvalili in crkljali, Heli pa je, zanimivo, takoj uživala. Nič se ni bala skupine otrok.

Na poti iz šole smo srečali gospo, ki je peljala na sprehod majhnega psa. Heli je takoj vklopila samoobrambni mehanizem in začela glasno lajati. Nato se je prestrašila, se sunkovito obrnila in hotela brezglavo pobegniti. Povodec jo je sunkovito ustavil, kar jo je zagotovo zabolelo. In takrat sem spoznal tisto, o čemer so me v zavetišču že opozorili. Njeno kričanje. Dragi moji, Heli res KRIČI. Tako predirljivo se je drla, kot bi ji nekdo prerezal trebuh po vsej dolžini. Srce mi je skočilo v glavo, dobil sem noro dozo strahu in skoraj bi se ustavil in jo začel crkljati, tako se mi je zasmilila. Pa sem se še pravi čas spomnil nasveta, da se ji ne smem pustiti manipulirati. Ostal sem odločen. Hitro je ugotovila, da ji kričanje ne bo pomagalo, pa se je spet umirila. In smo šli naprej. A bili smo kot v šoku. Kakšni kriki!

Tako smo prišli nazaj domov. Heli, otroci in jaz. Ups, kaj pa sedaj? Naše stanovanje je v prvem nadstropju. Po stopnicah gor? Ni šanse!!! Tokrat je šlo šele takrat, ko sem jo vzel v naročje in odnesel gor. In tam spet ponovi vajo - vlečenje iz sobe v sobo, v vsaki pa potem hitra prilagoditev in raziskovanje. Seveda je nisem zvlekel v vse sobe, samo v tri, za prvi dan bo dovolj.

Do večera smo bili dvakrat zunaj, drugače pa notri, saj je bilo zunaj hladno. Ob 22 sva šla še na zadnji sprehod. Ko sva se vrnila nazaj na domači vrt, sem komaj še gledal. Takrat pa se je zgodilo nekaj čudovitega. Darilo, ki me je povsem prebudilo. Heli se je začela igrati! Zagrabila je otroško igračko in jo začela premetavati po vrtu. Igri sem se pridružil še jaz in sredi črne noči sva se podila po vrtu in igrala. Kako čudovit občutek! Heli je bila sproščena, igrala sva se! In to že prvi dan! Kako lep dan! Takole pa se je prvi dan končal, prvič v novi postelji:

Heli, grška lepotica

S to objavo se na mojem blogu začenja nova zgodba, zgodba o Heli.

Ustno izročilo govori o dobrih ljudeh iz Slovenije, ki so med počitnikovanjem na Kilkisu na severu Grčije zagledali shirano psico, staro kake štiri mesece. Niso zmogli pogledati stran. Niso zmogli iti naprej, kot da je ni. Vzeli so jo s sabo in jo pripeljali v Slovenijo, v zavetišče Horjul. Tam je psica spet naletela na dobre ljudi in varno zavetje. Ob ljubeči negi in strokovni roki je hitro okrevala in kmalu s svojo lepoto začarala bralce zavetiškega foruma.

Nekje drugje je bil takrat en Rok. Na službeni konferenci, kjer je po več kot letu dni končno spet srečal staro prijateljico. Sledila je prijetna kava, ob njej pa klepet o vsem. Tudi o psih. Prijateljica ima kar dva, oba iz zavetišča v Horjulu. Ta Rok je takrat bleknil, da bo imel tudi sam nekoč psa. Najverjetneje nekoga iz zavetišča. "Morda kaj takega?" se je nasmehnila prijateljica in na drobnem ekranu mobilnega telefona pokazala sliko Heli.

Do tega trenutka sta bili dve ločeni zgodbi. Zgodba o Heli in zgodba o Roku. V tistem trenutku, ko sem zagledal sliko lepe Heli, pa sta ti dve zgodbi dobili skupne platnice iste knjige. Bila je ljubezen na prvi pogled. Bilo je hrepenenje. In bilo je veliko strahu pred odgovornostjo. Pa vendar je bilo vse že odločeno ob prvem pogledu. Vse ostalo je naredil čas. Od prvega srečanja, obilice neprespanih noči, do srede, 19. 11., ko je drugo srečanje odločilo. Zgodbi spadata skupaj v isto knjigo življenja! Strah se je začel hitro umikati sreči in veselju.

Danes, v petek, 21. 11., je bilo konec. Konec strahu, konec težkih misli in neprespanih noči. Dobri ljudje iz Horjula so dovolili, in Heli je odšla. K nam. V našo zgodbo, povest naše družine, ki je zdaj šestčlanska. S tem se začenja moja zgodba o Heli.

četrtek, 20. november 2008

Sreča na vrvici

"Tjaram-da-dam, zlat je ta dan, steci z mano kam.
Zmeraj z mano, zmeraj moj boš, tjaram-da-dam-dam.
Ko dobiš, kar si želiš, nisi nič več sam,
Tjaram-pa-dadi, nobenih skrbi, srečo imač na vrvici.
Prijatelji vsi, tjaram-pa-dadi, sreča na vrvici.
Tjaram-da-dam, vsak načrt iz vetra je stkan,
v sivi beton svet je vkovan, tjaram-da-dam-dam.
Stecimo kam,stecimo stran, stecimo v svet sanj.
Za vse, prav za vse je, prostor nekje, kjer trate še zelene.
Tjaram-pa-didi, vsa sreča in mi, sreča brez vrvice."

Vam je pesem kaj znana? Brundam si jo in z njo napovedujem nekaj lepega, nekaj novega v naši družini. Tokrat še brez slik, ker slik še ne more biti. Pridejo pa zelo kmalu. Veliko slik novega poglavja v naši družinski zgodbi ...

petek, 14. november 2008

Zadnje počivališče dinastije Karađorđević

Med potjo po Srbiji sem imel priložnost obiskati mestece Topola, kjer stoji tudi cerkev sv. Djordja, v kateri so zadnji počitek našli člani dinastije Karađorđević. Cerkev so gradili med leti 1904 in 1912, s svojo notranjo lepoto cerkve in kleti pod njo pa je vsekakor vredna tiste ure vožnje od Beograda.


nedelja, 09. november 2008

Bled v jesenskih barvah


Bled je najlepši izven sezone. Vendar pa je bil danes Bled na vrhuncu sezone. Vsaj na vrhuncu sprehajalne sezone. Parkirišča vsa zasedena, mestni redar zelo priden pri zapisovanju prekrškarjev, okrog jezera pa toliko ljudi, da smo hodili kot po cesti: dva vozna pasova, eden v eno smer, drugi v drugo. Brez takega reda bi kdo še v vodo padel ...A vseeno, bilo je vredno izleta, jesenske barve so Bledu spet nadele lepa oblačila.


P.S.: liste na vodi je v objektiv ujela moja Irena.