nedelja, 31. avgust 2008

Adijo, poletje!

Običajno stvari predvsem zabluzim. Bolje rečeno, jih presanjam. Si želim biti ljubeč mož in dober oče, pa dan mine zgolj z mislijo, da bi tak moral biti, naredim pa nič, da bi se to uresničilo. No, danes mi je pa enkrat za spremembo res uspelo. Popolnoma, in res dobro za otroke.

Danes je bil namreč pomemben, drugačen dan. Danes je bil zadnji dan letošnjih poletnih počitnic. Prelomen dan. Jutri ni samo prvi šolski dan. Za največjega je jutri prvi šolski dan leta, ko namesto opisnega ocenjevanja pridejo čisto prave ocene. In zraven po treh letih iste učiteljice zdaj nova učiteljica. Za srednjega je prelomnica še večja. Jutri postaja prvošolček! Naša najmlajša pa gre jutri prvič v vrtec, prej je bila nekje pri res dobri gospe v varstvu. Skratka, za vsakega od naših otrok se danes končuje ena zgodba in jutri začenja druga.

Današnja nedelja je zato morala biti drugačna. Hkrati sem si želel, da bi bila zaznamovana s smehom in veseljem, ne pa strahom in trepetanjem pred drugačnim ponedeljkom. Pa mi je že v kampu ob Nadiži, ko smo ob šotoru zakurili ogenj, prišlo na misel, da bi lahko ogenj kdaj zakurili tudi doma. Pa smo ga, čisto pravi taborniški ogenj. Najprej so otroci pridno pripravili kurišče, papir in drva, nato zakurili in ves večer pridno skrbeli, da je bilo ognja dovolj.
Našpičili smo nekaj palic, nanje nataknili hrenovke in vsak otrok si je prvič v življenju sam spekel svojo večerjo. V žerjavico pa smo položili krompir. Mljask, je bil dober ...

Otroci so neizmerno uživali, in jaz z njimi. Še stari oče se nam je pridružil ob čarobni privlačnosti ognja. In ko je padla noč, so otroci začeli po afriško bobnati po lesu in plesati okrog ognja. Klicali so sonce, da bo prvi šolski in vrtičkarski dan obsijan z nasmejanim nebom. Seveda sem kmalu okrog ognja skakal tudi jaz. Bogve, kaj si o meni misli soseda ...

Zdaj vsi trije angelčki spijo. Ob posteljah imajo pripravljene "zakmašne" cunje za jutrišnji dan, na tleh se svetita dve polni šolski torbi in en otroški nahrbtnik z rezervnimi oblačili za v vrtec. Pripravljeni smo. In ker otroci spijo z nasmeškom na ustnicah, bo prvi šolski dan zagotovo tak, kot je bil zadnji počitniški - poln smeha, zdravja in veselja.

Uspelo mi je!

četrtek, 28. avgust 2008

Poletna ...

Na poti v službo sem si danes dvakrat zavrtel tole pesem od Čukov:

Lansk poletje blo je fajn,
pesek in na koži sol vsak dan,
vsi problemi daleč stran in na puklnu le tvoja dlan.
Na otoku tam nekje
svet drugačne barve je,
tam pozabiš čist na vse.

Dva tri tedne blo je tko,
moč življenja čutu sem samo,
misli se obrnejo,
prej pomembno zdaj je butasto,
ko pod oljko maš svoj dom
in igraš se s kamenčkom
inhaliraš vsak atom.

Enkrat pa bom tam ostal,
ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.
To oblubm za prmej
pa če leta čakam zdej,
tam bom živu prej al slej.

Vsem je nam le čas vladar,
vse pomeni nam le moč in dnar,
finance banke gospodar,
kdo račun nam plača
ni nam mar.

Enkrat vprašaš se zakaj
sam si sebi policaj
al želiš si tja nazaj.

Ampak tuk še daleč ni,
še sem suženj te požrešnosti.
Preden me infarkt dobi
in pr štrdesetih položi
na obalo počm se
izkluč’t sive celice,
v topu pesek dam noge.

Enkrat pa bom tam ostal…


Ja, prav res, sem si rekel na glas - "Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal in za zmeraj odpotval. To oblubm za prmej pa če leta čakam zdej, tam bom živu prej al slej!!!"

Če ne bo uspelo prej, pa najkasneje na prvi dan upokojitve, z mojim avtodomom, najkasneje takrat si ga bom definitivno kupil!

sreda, 27. avgust 2008

Danijela

O, pišuka!

Sem v službi in že ves dan si ob delu vrtim muziko na itunes. In ravno zdajle je začela Danijela svoj »Ide mi…«.

Sem kar mravljince dobil ob spominu na njene prejšnje nastope na naših službenih zabavah in ob misli na prihajajoči sobotni večer, ko nam bo spet pela na Mega žuru 2008, kamor nas pride vsaj 3.500 zaposlenih v Merkur Group. Pišuka, ne morem biti hladen ob Danijeli. Moram ji pustiti, da me v soboto na plesišču objame in pocrklja s svojim glasom!!! Fino bo. Ker je vsako leto. Zaradi dobrih ljudi, ki se tam zberejo in zrak napolnijo s pozitivno energijo.

Meni je Danijela carica. Ker me crklja! Ker je res sladka! Ni zvezda. Je nekaj lepšega. Je, skoraj, prijateljica ...


P.S.
Slika je s Hvara. Ker sem se tudi tam letos spomnil na Danijelo.

torek, 26. avgust 2008

Mojih pet minut slave

V petek me je klicala novinarka radia Kranj Nataša Kne Leben. Sprejel sem jo "klasično", kot vsakega drugega novinarja, pričakujoč, da išče mojega šefa. Pa me je šokirala, ker je iskala mene. Da bi v svoji pogovorni oddaji "Se res poznamo?" rada predstavila mene, je dejala. "Zakaj le, saj sem nihče..." sem bil presenečen, in hkrati počaščen. Dolga leta so že minila, odkar sem prenehal biti radijski novinar, zato je bila misel, da bi spet sedel pred mikrofon in ob rdeči lučki v živo govoril poslušalcem, zelo mikavna. In zato sem šel. Na radio Kranj, kjer sem se v trenutku počutil kot doma. Ja, radijska duša v meni tudi po dolgih letih še ni umrla in se je razveselila znanih predmetov - mešalne mize, studia, mikrofona, arhiva CD plošč ...

Bilo je prijetno. Vprašanja malo o službi, malo o družbi, vmes dovolj glasbe, da se me poslušalci najbrž niso prestrašili. In popoldne nato nekaj telefonskih klicev prijateljev, ki so na radiu presenečeni zaslišali moj glas. Oddaje nisem nikomur napovedal, še mojemu šefu ne, saj je bila ob misli, da me tako ali tako nihče od meni znanih ne bo poslušal, trema pred nastopom vsaj malo manjša ... No, preživel sem!

P.S.
Sem želel zapisu dodati pdf tekstovnega zapisa radijske oddaje, pa blogger kot kaže ne dovoli prenosa pdf datotek, prenaša samo slike in video. Če kdo ve, kako v blogger dodati tudi pdf, bom vesel komentarja! Zaenkrat sem, ker ni šlo drugače, pdf objavil drugje in tukaj ponujam povezavo do zapisa mojega radijskega pogovora ...
P.P.S. (27.8.2008)
Evo, zahvaljujoč Mojčinem komentarju še omenjeni pdf intervjuja tukaj v google docs ...

Fotografija: moja Irena.

sreda, 20. avgust 2008

Cicibanova Vesela šola


Pogosto pridejo lepi trenutki povsem nepričakovano, nenačrtovano, kar sami od sebe. Včeraj je zazvonil telefon. Sestra sestrine prijateljice dela članek za Cicibanovo Veselo šolo in potrebuje otroke, da jih bo fotografirala med igro. Članek pač potrebuje slike. "Zakaj pa ne?", smo si rekli, "vsaka izkušnja nekaj dobrega prinese". In že danes smo se dobili na igrišču vrtca. Neznana klicateljica se je izkazala za Katarino, mojo skoraj sosedo. Bila je izredno simpatična in odlična animatorka otrok, ki so z njo doživeli skoraj dve uri super zabave. Veseli smo bili vsi. Katarina, ker je dobila slike za članek, otroci in odrasli pa, ker smo spoznali prijaznega, toplega človeka, ki nam je danes podaril največ, kar ima - samega sebe v svoji najprijaznejši verziji.

Kaj se nam je zgodilo? Prepustili smo se nenačrtovanemu toku življenja in s tem dobili čudovito popoldne.

četrtek, 14. avgust 2008

Gusarska ladja

Zadnji dan ob Kolpi sem rekel otrokom: "Imamo še tri dni. Ker nismo bili nič na morju, odločite: ali gremo za dve noči na morje ali v Čateške toplice?" Vsi trije so se takoj soglasno odločili za tobogane v toplicah. Pa smo šli v Terme Čatež. V kampu, ki je bil nabito poln, so bili predvsem italijanski avtodomi. Tako sem se jaz ves dan slinil, ko sem hodil okrog njih in sanjal, kako bi bil eden od njih moj ... Uživali smo v vodi in odšli v petek zvečer proti domu naravnost skozi neurje. Tako smo z dežjem, ki smo se ga večinoma zelo uspešno izogibali vse počitnice, zaključili letošnjo poletno dogodivščino.

ponedeljek, 11. avgust 2008

Rafting na Kolpi

Vrhunec počitnic ob Kolpi je bil rafting. Dve družini s skupaj 6 otroki na enem raftu, reka tako mirna, da ni bilo nobene nevarnosti. Še več, brzica s teh slik je bila najhujša in zato edina, ki je dvignila raven adrenalina. Zato smo kar trikrat nesli čoln nazaj gor, da smo se lahko še enkrat zapeljali čez ...
Na raftu smo bili 6 ur in vmes nekje ob reki pripravili še kosilo - pekli smo hrenovke. Uživali smo vsi, otroci in odrasli.

nedelja, 10. avgust 2008

Kolpa

Ena od mojih letošnjih želja je bila kampiranje ob Kolpi. Predvsem zato, ker jo še ne poznam. V primerjavo z Nadižo je ta reka globlja, veliko počasnejša, zato tudi toplejša, a daleč manj lepa. Največji minus pa so gostje v kampu. Ogromno žurerjev in vikendašev, ki so si okoli starih prikolic zgradili prave vikende, kjer se konec tedna pije, posluša glasbo in glasno debatira pozno v noč. Mi smo bili v menda še najbolj mirnem od vseh kampov, v Podzemlju.

Uživali smo še v kopanju, igranju odbojke na mivki in mini golfu. Kljub vsemu pa se najbrž ne bomo več vrnili. Je še dovolj drugih lepih krajev.

četrtek, 07. avgust 2008

Urška in Rogla

Iz Logarske se seveda nismo vrnili nazaj domov, kje pa, s počitnicami smo bili zdaj šele na zlati sredini. Odšli smo pod Roglo, na turistično kmetijo Urška, kjer imajo veliko malih živali in enega velikega psa.

Pri Urški smo dve noči spali tam, kjer je najbolj zabavno - na seniku. En cel dan smo se sprehajali po Rogli, kjer je name največji vtis naredil visok razgledni stolp. Prijetno presenečenje pa je bila povsem brezplačna uporaba štirisedežnice.



sreda, 06. avgust 2008

Logarska dolina

Po vrnitvi iz Nadiže smo en dan ostali doma in oprali cunje, nato pa čez Jezersko in Pavličevo sedlo odšli v Logarsko dolino. Dan smo posvetili sprehodu in prijateljem. Spoznali smo tudi stari način priprave oglja, saj smo naleteli na ostanke oglarske kope in na odprta vrata oglarske koče.

ponedeljek, 04. avgust 2008

Od Boke do Trbiža

Za vrnitev iz Nadiže v Kranj smo tokrat prvič izbrali pot čez prelaz Predel oziroma čez Trbiž in Kranjsko goro. In ni nam bilo žal. Prvič smo strmeli že nepričakovano kmalu, v Bovcu, kjer smo iskali prizorišče snemanja Zgodb iz Narnije: Princ Kaspijan. Na Soči so zgradili most, ki v filmu predstavlja eno glavnih scen. Mostu ni več, prizorišče pa je lepo oziroma še lepše tudi brez njega. Na zgornji sliki se vidi prav ta "filmski" del Soče.

Za ta razgled smo parkirali pri mostu čez Boko in šli navzgor proti slapu Boka. Kakšen slap je to!

Na cesti od Bovca proti Logu pod Mangartom nas je na ovinku nenadoma presenetila trdnjava Kluže. Prva je bila na tem mestu že v 15. stoletju, zdajšnja je odigrala svojo vlogo v obeh vojnah in zdaj pazi na popotnike.





Lago di Raibl je bila zadnja postaja v naravi na poti domov. Jezero ob Trbižu, sredi lepe narave, a presenetljivo čisto brez turistov.


nedelja, 03. avgust 2008

Ognjeno slovo

Zadnjo noč ob Nadiži smo proslavili z ognjenim slovesom. Najprej smo pekli krompir, nato pa se s toplino plamena uspešno branili nočnega mraza. In že vedeli, da bomo čez leto dni najbrž spet prišli nazaj na isti kraj.

sobota, 02. avgust 2008

Tolminka

Po petih dnevih lenarjenja v kampu smo se odločili za vstajenje. Konec je bilo ekološko prijaznih počitnic, saj smo spet enkrat vžgali motor našega zvestega scenica in po ovinkih odvijugali proti Tolminu. Dobre pol ure vožnje do Tolmina, nato pa navzgor, okrog 20 minut vožnje po makadamski cesti proti gorskemu raju. Nazadnje nas je ustavila zapornica in nad njo mogočni bunker, zgrajen po prvi svetovni vojni. Od tu so za gibanje so postale glavne naše noge. Skozi mir čudovite narave smo se odpravili po družini prijazni poti k izviru reke Tolminke.

Navzgor smo lezli po mulatieri, pot je bila večinoma skalnata, potem pa smo naenkrat prišli na travnik med gorami. In tam, obkrožena s sivimi gorskimi mogotci, izvira Tolminka, ki se tu objema s travnikom; ta hvaležno pije svoje življenje iz izvira Tolminke.


Tam zgoraj, tik ob izviru, kjer je svoje življenje našlo prijazno drevo, smo si v senci njegove krošnje privoščili prav kičasto malico. Bili smo v raju, povsod okrog nas samo narava. Nepozabno!

Po sanjski malici smo šli naprej. Določili smo si krožno pot, izvir Tolminke je bil nekako na sredini kroga, zdaj pa je bil čas, da se spopademo še z drugo polovico današnjega izleta.

Končno smo prišli do glavne atrakcije našega izleta - ročne žičnice. Prebrali smo, da na sto čaka, kaj je to, pa si nismo predstavljali vs edo trenutka, ko smo jo uzrli. Potem smo se samo še spogledali in si rekli - seveda, ročna žičnica, točno to je ta zadeva!
Na koncu nas je pot pripeljala še do spominske cerkvice na Javorci, ki so jo med prvo svetovno vojno zgradili avstroogrski vojaki v spomin na kolege, padle v boju. Cerkev je v celoti narejena iz lesa in je zaradi pomanjkanja denarja že skoraj propadla, pa so jo navsezadnje le uspeli obnoviti.

Vsekakor je bil ta dan, kar se doživetij tiče, zame vrhunec letošnjega poletnega dopusta. Slovenija je res čudovita dežela!